[ Pobierz całość w formacie PDF ]
boj in spet pogledal venkaj. Misli so mu Ïe bile drugod,
oãi pa so obstale vrh Stehana.
»Prav pripravno bo!« se je spomnil namere, ki jo je za
drevi uganil tovornikom. »Preden pridejo do Stehana,
bo grdo in temno in kar lahko jih bomo posukali.«
54
BELI MENIHI
BESeDA
IV.
isti dan je ljubljanski arhidijakon Herman grof
TOrtenbur0 ki imel v gosteh tri bele menihe, ki so iz
Rune pri Gradcu potovali v Stiãno.
Bili so iz reda cistercijancev, ki ga je leta 1098 usta-
novil francoski menih Robert in ki mu je redovni pravil-
nik 0 e poostril takisto francoski menih sveti Bernard.
»Od daleã ste pri0 li, trudni ste, 0 e posedite malo,« jih
je silil, ko je njih opat Vincencij, droban in nevelik ãlo-
vek srednjih let, hotel vstati in se zahvaliti za pogostitev
in marsikatero pouãitev. »Najhuj0 a vroãina je zunaj, za
vas in za tovorne konje bo bolje, ãe se prav dobro spoãi-
jete.«
»Ali je 0 e daleã tisti kraj?« je vpra0 al pater Herand, Ïe
nad petdeset let star, moãno ple0 ast moÏ s strogim
obrazom.
»Danes, mislim, bi 0 li samo do Vi0 nje gore,« je arhi-
dijakon dejal. »Vi0 enjski gospodje so na0 emu oglejske-
mu oãaku Peregrinu omogoãili ustanovitev samostana,
ki ga vam bo sezidati; zato ne bi bilo prav, ãe bi drevi 0 li
kar mimo njih. Prostora imajo zadosti, lahko boste pre-
noãili.«
55
BELI MENIHI
BESeDA
»Kaj pa do tja ali je daleã?« je vpra0 al 0 e drugi, pa-
ter Konrad, precej prileten ãlovek z rdeãim, polnim
obrazom.
»Ni. ·tiri ure nimate kaj hoditi.«
Opat Vincencij se je nemo priklonil. Z obraza se mu
je brala sled starih skrbi, a iz oãi je sijal mir, ki se je da-
jal iz odloãnosti in samozaupanja.
»V Stiãni pa se zdaj kar ne boste mogli nastaniti,« se
je arhidijakon domislil. »Ni cerkve, 0 e pripravnega po-
slopja ne za vas.«
»Ni cerkve?« je opat dvignil glavo. »To nam bo pa res
navzkriÏ. Hm, za prvo silo bomo postavili paã kapelico,
da bomo lahko ma0 evali.«
»Stanujemo lahko kar v 0 atorih, cistercijanski red ne
mara nobenega razko0 ja,« se je pater Herand goreãe
vtaknil.
Pater Konrad je pobesil oãi in molãal.
»Prav je, da pride v na0 e kraje tako strog red,« je arhi-
dijakon na0 el drugo misel. »Ljudstvo ni slabo, ãeprav je
0 e napol pogansko. Vse 0 ege so poganske in mi0 ljenje
vãasih tudi, ker paã nima zadosti du0 nih pastirjev.«
»Kako vendar?« je pater Herand rdel. »Saj so kristja-
ni!«
»Po svoji stari 0 egi ãastijo boga, ki je v soncu, ognju in
drevju; v vodi, na kriÏpotju ali na visokem hribu. Tudi
starih domaãih osebnih imen noãejo opustiti.«
56
BELI MENIHI
BESeDA
»Pravi malikovavci!«
»Ne, tisto ne!« se je arhidijakon nasmehnil. »Tako si
le i0 ãejo razodetja za pravega Boga. Meni se vse to zdi
zelo lepo in ãisto prirodno.«
»Povsod se jim postavljajo cerkve, beseda boÏja se jim
oznanja na ves glas: sami pa gredó in malikujejo!«
»Ne malikujejo, le spomin na staro vero jim 0 e me0 a
misli.«
»To se mora iztrebiti!« se je pater Herand 0 e bolj upi-
ral. »Kdor omadeÏuje svoj krst, naj se pogubi!«
»Ne pogubi izveliãa naj se gre0 nik!« se je zdaj ogla-
sil 0 e opat.
»Da, ãe se da! Ali ti so najbrÏ uporni in nepokorni.«
»Ljubezen uãi drugaãe, vera ima druge zapovedi, Ïiv-
ljenje ne mara niãesar po sili,« je opat povedal.
»O, zdaj bo Ïe bolje, le moãno naj se raz0 iri in udo-
maãi va0 slavni red!« je arhidijakon kimal.
»Ali je tako malo duhovnikov?« je opat vpra0 al, ker je
v Runo 0 ele pred kratkim pri0 el iz daljne Francije.
»Ni jih dosti,« se je arhidijakon izogibal.
»In 0 e ti, ki so, se branijo teÏkega dela med ljudstvom;
vem, o vem!« je pater Herand rekel skoraj jezno. »Raj0 i
Ïivijo po mestih in velikih gradovih.«
»Ne sodi, brat, saj jih ne pozna0 !« je dejal opat.
»Res je kriÏ, da nam Bog pomagaj,« ju je arhidijakon
miril. »Zato ni ãudno, da je Ïe mnogo ljudi med nami, ki
57
BELI MENIHI
BESeDA
jim je velika verska zmota omeglila oãi in zastrupila
srce.«
»Kriste eleison kak0 na verska zmota?« je pater He-
rand vpra0 al v hudi sveti jezi.
»Verujejo na primer, da le 0 kofje smejo dajati spoved-
no odvezo.«
»To je res pravi hudiãev strup!« se je goreãnik Herand
vnemal bolj in bolj. »Ali ni mar Kristus v svoj vinograd
postavil vseh duhovnikov?«
»Bog s tako zmoto kaznuje ljudi za grehe,« je pater
Konrad mirno rekel. »Dokler Ïivijo v zmoti, so brez mi-
[ Pobierz całość w formacie PDF ]